POGOSTA VPRAŠANJA

Taborniško leto sovpada s šolskim letom. Enkrat tedensko se taborniki srečujemo na vodovih srečanjih, ob izbranih vikendih med šolskim letom pa pripravimo eno ali več dnevne aktivnosti, ki jih imenujemo akcije. Znotraj voda je v skladu s taborniškim pristopom načeloma 8 do 10 tabornikov približno enake starosti, ki jih vodi vodnik.

Taborniki smo mladinska organizacija, kar pomeni, da v njej delujemo po principu mladi za mlade. Seveda so nam v pomoč tudi starejši, izkušeni člani, ki pomagajo vodnikom z nasveti in znanjem. Večina vodnikov začne opravljati funkcijo po vstopu v srednjo šolo. Za bodoče vodnike so izbrani tisti posamezniki, ki pokažejo čut za otroke, so odgovorni in ki se za razliko od večine mladih v današnjem času, ne bojijo spopasti z novimi izzivi. V kolikor si ti taborniki želijo postati vodniki, se po navadi eno leto urijo kot pomočniki vodniku ter se odpravijo na vodniški tečaj, ki ga organizirajo območne enote Zveze tabornikov Slovenije. 

Taborništvo temelji na bazi prostovoljcev, ki gibanju nudijo podporo. Torej vsi prostovoljci, vodniki in ostali  odrasli v izvedbo programa vložimo ogromno prostega časa, zato je tabornikom omogočen precej majhen strošek, ki ga kot člani plačajo v obliki letne članarine. Letna članarina predstavlja osnovni vir financiranja dejavnosti rodov. Sredstva iz tega naslova so torej namenjena predvsem plačilu stroškov, ki nastanejo z delovanjem rodu in rodovom pravzaprav delovanje omogočajo. To so na primer:

• plačilo članarine društva in posameznih članov Zvezi tabornikov Slovenije,
• potrošni material,
• izobraževanja vodnikov in ostalih kadrov,
• plačilo prispevkov za nekatere akcije in tekmovanja,
• naročnina na revijo Tabor,
• popust v Zadrugi, taborniški trgovini na Zvezi tabornikov Slovenije.

Taborjenja predstavljajo vrhunec taborniškega leta. Na taborjenju imajo otroci priložnost, da se navajajo na samostojnost in na prevzemanje odgovornosti za svoja dejanja. Marsikateri otrok se na taborjenju prvič sooči z določenimi opravili, ki so pomembni tako za razvoj otroka, kot tudi za delovanje v družbi. Tako že mladi taborniki samostojno skrbijo za svoja oblačila, pospravljajo svoj šotor, se soočijo s pomivanjem posode, komunicirajo z vrstniki in ostalimi taborniki. Zaradi mladostne kreativnosti, obilo taborniških šeg in navad nobeno taborjenje nikoli ni enako.

Jutranjem bujenju sledi ščetkanje zob in skrb za osebno higieno, taborniški dan pa se začne z jutranjim zborom, kjer med drugim najbolj priden tabornik prejšnjega dne dvigne zastavo, vsi skupaj pa zapojemo taborniško himno. Po zajtrku in pred odhodom v gozdno šolo imajo taborniki čas, da pospravijo svoje šotore in se pripravijo na dogodivščine. V gozdni šoli spoznavajo določene taborniške veščine, naravo, sodelujejo in se zabavajo. Po kosilu in počitku, med katerim se otroci lahko prosto igrajo, a nanje še vedno z budnim očesom pazijo vodniki, sledi popoldanski program, kjer skozi igro in preizkušnje taborniki pridobivajo nove izkušnje in znanja. Večerji sledi večerni zbor, ko ob spustu zastave spet zazveni taborniška himna. Večerni program, ki je bolj zabavne narave, navadno zaključimo ob tabornem ognju ob prepevanju različnih pesmi.

Poseben čas na taborjenju pa predstavlja tudi bivakiranje – nekaj noči, odvisno od starosti, ko taborniki v manjših skupinah s svojimi vodniki preživijo izven tabornega prostora. Takrat se odpravijo na pohod, raziskovat okoliške kraje in naravo. Na bivakiranjih doživijo taborniki pristne dogodivščine, ki jih povežejo z lokalno skupnostjo, z naravo ter med seboj.

Po navadi je poletno taborjenje tudi poseben dogodek, ki si ga zapomnijo člani, ki bodisi prvič prejmejo taborniško rutko ali pa le to zamenjajo za drugo barvo ob doseženi starosti. Na taborih si tudi izberejo taborniško ime, ki pa je povezano z naravo ali pa se člana »prime« kakšno me zaradi posebnega dogodka ali značaja. 

Namen taborništva je, da pripomore k celostnemu osebnostnemu razvoju mladega človeka. Zato klasična predstava o tabornikih kot skupin, ki se noč in dan potika po gozdu, ni povsem točna. Narava nam nudi okolje, v katerem zastavljeni cilj najlažje izpolnjujemo, ni pa taborništvo samo to. Z aktivnostmi poskušamo mladim pomagati pri napredovanju na intelektualnem, socialnem, duhovnem, čustvenem in fizičnem področju. Raznovrstne aktivnosti so nam pri tem v pomoč. 

Z delovanjem v vodu se otrok nauči živeti in delovati v skupini, ročnimi deli otrok razvija svoje motorične, intelektualne sposobnosti in ustvarjalnost, s športnimi igrami se nauči timskega dela in krepi svoje telo, z osvajanjem različnih veščin, se priuči sposobnosti in dobi znanja, ki mu bodo koristila v vsakdanjem življenju, s pripravo kratke točke za rodovo čajanko ali sodelovanjem pri večernem programu pri ognju izgubi tremo pred javnim nastopanjem …

Pri tabornikih pravimo, da je taborništvo je šola za življenje. Dopolnjuje šolo in družino, odgovarjajoč na nekatere potrebe, ki jih drugje ni moč izpolniti. Taborništvo namreč spodbuja razvijanje znanja o sebi, potrebe po odkrivanju novega, vedoželjnosti. Taborniki odkrivamo svet zunaj učilnice, se učimo od drugih in posredujemo svoje znanje naprej – učimo se po metodi izkustvenega učenja, ki se pri mlajših odraža kot učenje skozi igro, pri starejših pa kot učenje skozi dogodivščino in s sprejemanjem izzivov. Tako taborništvo odkrivamo, ki ga v šolskih klopeh ne spoznamo. Zato je to prijetno dopolnilo otrokovega in mladostnikovega prostega časa, ki ga tako lahko preživi kvalitetno, predvsem pa z veliko mero lahko samoodloča, katere stvari ga zanimajo, razvija lastne interese in svojo osebnost.

Kako se otrok in mladostnik razvija skozi učni proces pri tabornikih, se velikokrat popolnoma opazi šele, ko med vrstniki obvlada timsko delo, samostojno vodi skupino in obvladuje projekte, kar dandanes spada med najpomembnejša znanja. Skupinsko delo in močne prijateljske vezi dajejo otrokom, mladostnikom in mlajšim odraslim neprecenljivo izkušnjo drugačnega učnega okolja. Vzpodbujamo jih, da soustvarjajo program in vodijo aktivnosti. Tako postopoma prevzemajo odgovornost zase in za svoje delovanje v družbi. Hkrati razvijajo znanja in veščine (kompetence), ki jim kasneje močno koristijo, kot na primer: sposobnosti animiranja, sposobnost dela v timu, načrtovanja, informiranja, organiziranja, vodenja, ravnanja z denarjem … Ob vsem si spletejo široko socialno mrežo prijateljev in znancev iz lokalnega okolja, na nacionalni ravni in navsezadnje z vsega sveta.